Dodatne vsebine

ZVEZKI IN OCENJEVANJE

Klasičnih učbenikov v waldorfski šoli ne uporabljajo. Učenci imajo zvezke (ki jih dobijo v šoli) in vanje zapisujejo obdelano snov.Zvezki so običajno prave male mojstrovine saj so opremljeni z ilustracijami in zasnovani kot “osebni učbeniki”.Za razširitev znanja, pripravo referatov, si učenci v višjih razredih pomagajo s knjigami, ki so na razpolago v knjižnicah.Spričevalo waldorfske šole podaja globji vpogled v razvoj posameznega otroka.Učenci jih dobijo enkrat letno, ob koncu šolskega leta. Spričevalo ni samo prikaz otrokovega napredka, učenci in starši dobijo natančne opise dosežkov pri učnem delu, razvoju, o samostojnosti, interesih in odnosu učenca.Opisno spričevalo daje tudi predloge za delo v prihodnjem šolskem letu.Opisne ocene se za potrebe prehoda v javno osnovno šolo ali za nadaljne šolanje na srednji šoli pretvorijo v številčne ocene.


13 ŠOL V NARAVI

Doživljanje ali izkustveno učenje je v waldorfski šoli pomemben vidik dela, zato se vsako leto izvede tudi pester program šol v naravi.
Najmlajši pričnejo z obiskom kmetij, spoznavajo poklice in delo na kmetiji, gradijo hiške v gozdu, kasneje je to tek na smučeh in alpsko smučanje, veslanje, jadranje, pohodništvo in plezanje.

Direktor in ravnatelj waldorfske šole Ljubljana, Iztok Kordiš o tem pove:

“Šola v naravi je za waldorfsko pedagogiko nekaj posebnega; predvsem jih organiziramo več kot v drugih šolah, to je dve letno ali 13 šol v naravi za učence od 4. do 9. razreda.
Šole v naravi so vedno organizirane kot popotovanje, učenci torej potujejo iz točke v točko, pri tem spoznavajo nove kraje in ljudi in se na poti spoprijemajo z različnimi težavami.
V šoli v naravi ne poznamo mobilnih telefonov, za vse, kar potrebujemo, se moramo potruditi sami in se torej tudi dobro organizirati. Skupaj smo 24 ur dnevno, kar omogoča medsebojno spoznavanje.
Pogosto se spoznamo v precej drugačni luči, kot se poznamo iz šolskih klopi. To velja tudi za učitelje, ki spremljajo skupino, saj spoznajo svoje učence, s katerimi delajo vsak dan, na drugačen način in tako še bolj prepoznajo veščine, v katerih se odlikujejo ali ki jim delajo težave.
To je doživljajska pedagogika, o kateri vse pogosteje govorimo.”


 


DVA TUJA JEZIKA V PRVEM RAZREDU

Učenci se učijo dva tuja jezika že od prvega razreda dalje. Ponavadi je to nemščina in angleščina.
Cilj pouka v nižjih razredih je ob igrah, pesmih, recitacijah … v otroku vzbuditi občutek in razumevanje jezika, odstiranje kulturne pregrade med narodi ter bogat besedni zaklad ter pravilen naglas.
Dva tuja jezika učence spremljata celotno osnovnošolsko obdobje.
V waldorfski šoli se začne zapisovanje in slovnično spoznavanje jezika v četrtem razredu.


ROČNA DELA

Bistvo ročnih del v waldorfski šoli ni, da bodo otroci postali rokodelci, pač pa, da postanejo popolnejša bitja.V osnovni šoli se otroci naučijo plesti, kvačkati, šivati…

V prvem razredu si spletejo palčka, v četrtem pa že kapo, v petem razredu vezejo s križnim vbodom, v šestem si spletejo nogavice, v sedmem šivajo živali iz blaga in punčke iz cunj, v osmem si izdelajo copate (iz polsti – filca), v devetem pa se spopadejo s strojnim šivanjem in si izdelajo predpasnik, vrečko in blazino.

Ugodje ob delu, razvijanje ročnih spretnosti, delavoljnosti in zmožnost koncentracije so sposobnosti, ki se ob ročnem delu krepijo. Pridobljena natančnost in spretnost pa krepita samozavest učencev. Ročna dela imajo pomembno vlogo v razvoju finomotoričnih spretnosti, notranjega miru in intelektualne jasnosti.

»Ročna dela so čas, ko so otroci nemoteno sami s seboj. Enako tudi odrasli. Ročna dela pomagajo mišljenju, sposobnostim presojanja (je vsak vbod dosleden, enak prejšnjemu, dovolj napet? Iščejo enakost in jasnost in za to dobivajo občutek. Med delom je prisotna harmonija, prostor se umiri…«
Učiteljica ročnih del Rachel Magrisso


FLAVTA, PEVSKI ZBOR

Pri glasbenem pouku se otroci poleg petja učijo tudi igranja na vsaj eno glasbilo. Po navadi je to pentatonična flavta, v četrtem razredu pa diatonična flavta, osvojijo pa tudi osnove igranja na violino. Glede na nadarjenost lahko kasneje izberejo še dodatno glasbilo.
Tako lahko učenci od šestega do osmega razreda sestavljajo orkester, srednješolci pa imajo svoj srednješolski orkester. Tudi tu, tako kot v šolskem zboru, vadijo dela velikih mojstrov. Dejavno ukvarjanje z glasbo močno vpliva na poglabljanje sil, ki delujejo v duševnem življenju.


EVRITMIJA

“Ali lahko odplešeš svoje ime?”Evritmija je specifičen predmet waldorfske pedagogike, ki se čedalje pogosteje pojavlja tudi na področju dela z odraslimi. Ima pomembno pedagoško vlogo v razvoju otrok in je tako obvezna učna vsebina za učence tako na šoli kot tudi kasneje v gimnaziji.

Evritmija ni telovadba, niti ni ples. Je umetnost skladnega in zavestnega gibanja, neke vrste meditacija v gibu. Lahko jo opišemo kot “vidni govor” ali “vidno petje”. Učenci se naučijo obvladati prostor, se v njem orientirati in gibati, hkrati pa se zavedati samega sebe in sebe v odnosu do drugih, kar naravno poskrbi tudi za uresničevanje socializacije znotraj skupine. Evritmijske oblike in kretnje se navezujejo na duševni razvoj otroka. Tako je na primer v prvih letih osnovna gibalna oblika krog, ki daje občutek varnosti in zaščite, kasneje, okoli 9. leta, ko otrok doživi ločenost sebe od sveta, se krog odpre, pojavi se nov položaj v odnosu do okolja (spredaj, zadaj, levo, desno). V tretjem triletju pa na odraščajočega mladostnika zdravilno delujejo harmonija, red in gibanje skupine kot celote.

Pri evritmiji se uporablja različna glasba, govor, pravljica ali pripoved, kot tudi dramsko delo, balade, humoreske, zopet nanašajoč se na stopnjo razvoja otroka. Evritmijske ure pogosto spremlja evritmist, v nižjih razredih tudi glasbenik s kakšnim drugim inštrumetom. Pri urah evritmije so potrebni lahki copati, da se dobro občutijo tla. Za evritmijske nastope imajo otroci na sebi ohlapne obleke, da ne utesnjujejo gibanja.


RAZREDNE GLEDALIŠKE URE

Gledališke igre so obvezen del pouka v waldorfskih šolah. Teme, ki jih učitelji izberejo, so povezane z vsebino pouka ali pomembne za razvojno stopnjo učencev. Prav vsi učenci v razredu imajo v igri vlogo, ki jo odigrajo na način, primeren njihovi starosti.
Ta izkustvena pedagogika pripomore h krepitvi volje vsakega posameznika, ki izpelje svojo vlogo od učenja besedila do predstavitve na odru.
Kakor mladi igralci spoznavajo čustvovanje in stališča osebe, ki jo predstavljajo, tako tudi lastne reakcije bolje razumejo in jih lahko prepoznavajo s perspektive drugih ljudi.


LESORESTVO

Lesorestvo kot samostojen predmet nastopi v petem razredu. Vsi otroci se s pomočjo različnih orodij in tehnik spoprimejo z lesom, ki je različnih kvalitet. Karkoli že otroci delajo, pomembno je, da svoj izdelek dokončajo. Izdelki vseh vrst imajo lahko umetniško ali pa uporabno vrednost, najpogosteje gre za neko sredino.
Delo pri lesorestvu je iz leta v leto zahtevnejše in gre od zarezovanja vzorcev v palico do preprostih uporabnih izdelkov, kot je pručka, kjer se je potrebno natančno držati mer, vedno pomembnejše je načrtovanje, natančnost in vztrajnost.


RITEM

Ritem ima v waldorfski šoli velik pomen. Mi vsi živimo v ritmih letnih časov, dneva in noči, vdiha in izdiha,…Waldorfska pedagogika upošteva te ritme pri oblikovanju pouka na različnih nivojih, od razporeditve snovi do oblikovanja šolske ure, kakor tudi celotnega šolskega leta.

Dnevni ritem dosežemo z urnikom, kjer je v zgodnejših urah umsko delo, sledijo predmeti, ki jih je treba ritmično ponavljati, konča pa se z umetniškimi in praktičnimi deli.

V malem se to to nihanje ponavlja tudi vsako uro. Glavni pouk v prvih jutranjih urah se tako začne s tako imenovanim ritmičnim uvodom, ki traja tudi do 20 minut. Igrajo na flavto, pojejo in recitirajo, v nižjih razredih ploskajo in topotajo v ritmu…Pri tem se otroci zbudijo, se vključijo v razredno skupnost in se pripravijo na pravi pouk. Zatem učitelj povzame snov prejšnjega dne, pri čemer se zopet upošteva ritem (budnost – spanje, učenje – pozabljanje), šele nato preide k nadaljnjemu razlaganju snovi.

Letni ritem otroci v šoli doživljajo skozi zgodbe in verze, opazujejo, kaj se dogaja z rastlinami, živalmi in človekom v tem času. Lastnosti letnih časov povezujejo z razmerjem do človeka, kar tudi slikajo in rišejo. Osrednja dekoracija je t. i. mizica letnih časov, ki jo učitelj (pa tudi učenci) okrasi s predmeti, značilnimi za takratni letni čas.

Pomemben del waldorfskega programa so tudi praznovanja, ki sledijo dogajanju v naravi, toku letnih časov, prav tako pa tudi spremembam v človekovem doživljanju narave in sil, ki so s tem povezane. Tako narava sama določa vsebino praznika.